Povzetek:

Vse se je začelo z ureditvijo planšarsko-naravoslovne učne poti in izdajo pripadajočega vodnika: v dolino je začelo prihajati vedno več gostov, žal z osebnimi avtomobili, namesto da bi se z avtobusom pripeljali po cesti, ki je najbolj strma tovrstna linija v Evropi. Člani delovne skupine so razpravljali, si zapisovali, organizirali delavnice in se vmes tudi pošteno sprli. In glej no, glej – iz projekta, katerega namen je bil zmanjšanje prometa, je nastalo veliko več: na lepem je šlo za javni promet in trajnostni turizem. In marsikdo sedaj pravi: „Škoda, da je že vse mimo, sedaj, ko bi lahko tako dobro sodelovali!“